Danes bom povedala zgodbo o tem, kako sem prišla v internat pri desetih letih. Danes mineva 11 let, odkar sem prišla tja. Zapustila pa sem ga junija 2019. Včeraj sem po malo več kot letu dni videla svojo vzgojiteljico, ki je bila z mano od prvega dne pa do zadnjega dne. Torej 9 let in pol. Ravno ona mi je dala zamisel za današnjo objavo. Vprašala me je: " Zakaj za vraga ti obletnica prihoda v internat toliko pomeni?"
Moj odgovor je takšen:
Ker mi je prihod popolnoma spremenil življenje. Tu sem se veliko naučila, dobila sem ljubezen, ki je pred tem nisem dobila veliko. Predvsem pa sem spoznala kup top ljudi, s katerimi imam še vedno stike. Na vsake toliko. Ja, ta dan mi ne glede na to, da nisem več tam veliko pomeni. Če ne bi bila v njem, danes nikakor ne bi mogla biti takšna kot sem. Niti v najlepših sanjah si nisem mislila, da bom čez nekaj let bila dobesedno iz srca hvaležna staršema, da nista bila takšna starša, kot bi morala biti.
Vem, da se sliši noro in neumno, ampak iz izkušenj ti povem, da ni. Mislim, da je to bila njuna najboljša poteza, ki sta jo kadar koli naredila zame. Na nekakšen način sta mi dala življenje, kot si ga velika večina otrok ne more predstavljati. In verjetno si misliš, da je odraščanje doma nekaj običajnega in dobrega. Je, ampak ne s takšnimi starši, kot so moji. Zato je veliko bolje, da se vidite samo za vikend in med počitnicami. Verjemi, veliko lažje je.
Sama sem to spoznala kakšno leto pred tem, ko sem internat zapustila. Veliko stvari ne bi mogla videti, če bi bila doma. Tako pa sem štiri leta živela svoje sanje. Ne vem, kaj je lahko boljšega. Videla sem del sveta, kar sem si tudi vedno želela.
Komentarji
Objavite komentar