Bogastvo (zgodba) - Čas za vas

 Bogastvo

1.POGLAVJE
Otroške sanje enkrat zbledijo, ko postaneš starejši. A določene sanje se pa uresničijo, kot so se moje, majhne skrite sanje. Jaz sem sanjala od majhnega, da bi živela v bogati družini in da bi imela eno in edino najboljšo prijateljico. In to mi je tudi uspelo. Moja družina je bogata, a v tej družini smo samo jaz in moja mami. Oče jo je zapustil, ko sem bila stara dve leti. Razloga ne vem, in tudi ne želim drezat v mamo, ko bo bila pripravljena mi bo povedala.

Zdaj, ko sem starejša vidim, kdo te ima res rad in kdo ne, komu lahko zaupaš in komu ne. Jaz zaupam samo mami in moji najboljši prijateljici Lejli. Ker, če si bogat se bodo vsi lepili nate, in enkrat, ko izgubiš denar ali pa da ti kaj rata, da pristaneš v bolnišnic, takrat vidiš kdo ostane s teboj. Zato se jaz družim s tistimi, ki jim zaupam in to je moja najboljša prijateljica Lejla. Saj imam tudi druge prijatelje, a le njej lahko zaupam.

Da ne bom govorila samo o tem, da smo bogate z mami in o podobnih rečeh, se vam bom malo predstavila. Jaz sem Lina, stara sem 17 let, živim z mamo v kar veliki hiši, lahko bi se reklo, da je vila, v Ljubljani. To hišo je zgradil moj dedi in takrat je imel podjetje, ki se ukvarja z gradbeništvom. Za tiste čase je bilo podjetje kar veliko in tudi delavcev je bilo veliko. In delavci so bili zadovolji s to službo in seveda z dedijem, ki je bil direktor. Dedi se je rad sprehajal po podjetju in tudi pomagal delati in seveda se je tudi pogovarjal z delavci, vsi so ga imeli radi.

Dedi je umrl, kadar se bila jaz stara 10 let in tako ga je mama podedovala. Babi pa je umrla preden sem se jaz rodila tako, da je nisem poznala.

No in zdaj, ko je moja mami direktorica v podjetju že sedem let, so delavci tudi z njo zadovolji. V podjetju se pa dela cement in podobne stvari za gradbeništvo. In ko bom jaz prevzela podjetje sem razmišljala v to smer, da bi imela še zraven eno majhno jahalno šolo. A bom videla takrat, kako bo. Ker že zdaj vidim pri mami koliko dela ima s papirji in računi.

Ko je dedi umrl se je moj oči začel čudno obnašati nikoli nisem izvedela zakaj, in tudi nisem mame spraševala zakaj je bil tak. Kar mi je mami govorila, oči ni bil slab človek, samo kadar je dedi umrl se je spremenil. In kadar sem bila še majhna se je veliko igral z menoj.

“Dobro jutro ljubica! Kako je tvoje zdravje?” me pozdravi mami.
“Jutro. V redu sem.” sem odgovorila.
“No vsaj nekaj. Kaj boš še v ponedeljek ostala doma, toliko, da boš prepisala, kar si manjkala v šoli?” me vpraša mama.
“Lahko ja.” sem odgovorila.

Objava je v sklopu čas za vas, če bi tudi ti rad/a napisal/a objavo zame me najdeš na družbenih omrežjih!

Tako je konec današnje objave, če te kaj zanima sem na voljo na družbenih omrežjih ali med komentarji. ne pozabi se naročiti na novice, saj boš tako vedno na tekočem! Se beremo spet, čez nekaj dni.