Neodločljiva lesena škatla - Teorije zarote

 Danes po dolgem času objava  o teorijah zarote. Ja tudi jaz sem jih pogrešala. 

Neodločljiva lesena škatla

Izgledalo je kot navadna škatla.

Les je bil star in prežet, pritrjenost je bila težka medeina, pokrov pa je bil obložen z opornim srebrnim simbolom.

Oče mi ga je dal, potem ko ga je država usmrtila zaradi umora. Ni pustil nobenega pojasnila ali navodil, samo majhno, skrivnostno leseno škatlo.

Najprej sem ga prelil v reko. Zadnja stvar, ki sem si jo želel, je bil opomnik na človeka, ki je zapustil sina v korist nasilja.

Toda, ker sem šibka oseba, kot sem, me je radovednost kmalu preplavila in nisem več mogla prenašati skrivnosti škatle. Odpiranje škatle pa je bilo lažje reči kot storiti. Poskusi odpiranja vrat z rokami so prinesli samo abraded prste in polomljene nohte.

Izvijači so bili polomljene, kladiva so bila razbita, vrtalni motorji so bili izgoreli, vendar je vsebina škatle ostala nedosegnjena, obtičana v leseni grobnici, odločena, da ne bo prinesla svojih skrivnosti.

Sčasoma sem obupal, počel, kar sem vedno počel, ko ne morem dobiti, kar hočem– rekel sem si, da karkoli je bilo notri, ni vredno truda, in sem se potrudil, da sem pozabil na to. Toda škatla mi ni dovolila, da tako zlahka pozabim, in neke noči, ko sem spala, se je odprla po svoje.

Zbudil sem se na jezivo srebrno svetilnost, ki je napolnila mojo spalnico, in globok občutek prežetega mraza, ki je ohladil okolico do popolne mirnosti. Ko sem sedela v postelji, me je preplavil občutek neznanosti, kot da bi bila prepeljana nekam, ki je bila zelo podobna moji spalnici, vendar je bila dom nekomu, ali nečemu drugemu.

Srebrna luč je cvetela pod mojimi vrati omare in posodil občutek nerealnosti vsemu, kar se je kopalo v njeni palidi; Livanje čudnih senc, ki so se mi zganjale in se premikale v kotu mojega očesa.

Čutila sem, kako stojim vstala, čeprav se za to nisem hotela. Počasi, tiho, sem se prilegala k omari. Kočije prstov so mi ščetkale kljuko in se za trenutek pomikale od prehlajenega mraza. Potem sem odločno, odločno, dojel, potegnil vrata odprta, da bi razkril škatlo.

Tečaji so se široko odpirali; Svetloba, ki se je razlila, je bila prebojna in intenzivna. Oči so se mi napolnile s svetlobo in se počutile, kot da bodo kmalu počile, vendar jih nisem mogel odtrgati. Čutil sem, kako padam, počasi naprej v brezno srebrne svetlobe, ki je zaobljubila moje obzorje in postala moje celotno bitje.

Malo preden me je pogoltnila, se je škatla zaklopila. Našla sem se na tleh, moje znojno stisnjeno lice stisnjeno tesno ob hladen hrapav les škatle.

Potisnil sem se nazaj na noge. Jedka srebrna luč je izginila, moja soba pa se je še enkrat z zdelo moja. Vendar nekaj še vedno ni bilo v redu. Lice, ki se je dotaknilo škatle, je utripalo od goreče bolečine. Zatapal sem v kopalnico in se prevrnil na svetlobo, zadahnil pri mojem groteskovnem odsevu.

Simbol na vrhu škatle je bil zažgan v moje lice. Dotakla sem se ga, a tako je zmedlo. Toda znamka ni bil edini spominek, ki mi ga je škatla pustila. Čutim prisotnost v sebi, nezaželenega gosta v mislih.

Pogrešam čas in se zbujam v čudnih lokalih s krvjo, ki mi je posuta po oblačilih. Ampak to me ne skrbi najbolj.

Najbolj me skrbi klic, ki sem ga včeraj prejel od odvetnika, s pozivom za pojasnilo o spremembi, ki sem jo dal v svojo voljo.

Spraševal se je, zakaj je edina stvar, ki sem jo hotel zapustiti, ko sem umrl, neotvorljiva lesena škatla.

To bo za to objavo vse jaz sem uživala v pisanju in ti si v branju torej sva/sve obe/oba zmagala/li. Jes! Se vidimo spet v naslednji objavi čez 4 dni. Lep dan še naprej.