Nekje sem prebrala misel: Reven človek ni tisti brez centa, ampak tisti brez sanj. Sama zelo podpiram sanje in vem, da nisem edina. Vem, da je zelo težko slediti sanjam, ampak, če je za kaj vredno živeti je to za sanje. Nikoli ne bi mogla reči, da živim zato, da preživim, ker bi rada toliko reči dosegla, da se mi zdi, da je eno življenje res premalo. K sreči sem izvedela, da ni edino, ki sem ga in ga bom živela. To me res potolaži.
Kljub vsemu vem, da so sanje zakon in vem koliko energije in moči sem sama mogla vložiti v to, da sem lahko 4 leta živela sanje (ko sem bila amaterska igralka). Veliko sem se morala učiti in delati naloge in ne vem kakšne reči in vse je bilo bedno, ampak je bilo vredno, ker sem vedela, da če bom pridna bom lahko šla na vajo in početi nekaj, kar me bo razveselilo.
Povedala ti bom svojo zgodbo zakaj mi toliko pomeni, da ljudje sledijo svojim sanjam ne glede na ceno oz tveganje ob izgubi sanj (Če nisi naredil obveznosti potem ne moreš na vaje, kar pomeni, da tvegaš, da te ne bo v predstavi). Tega si res ne želiš!
Ko sem bila majhna in sem komaj prišla v internat so mi vsi težili naj si najdem hobi. Pa nisem hotla! In so rekli: Pojdi na jogo, aikido,... Skatka na vse, kar se je dalo. Ampak meni nič ni bilo všeč!
In so pogruntali, da imam rada plavanje a so ga s časoma ukinili. Potem so našli neko možnost rekreativnega plavanja na Fakulteti za šport (tam sem ostala, kar 2 leti). Med tem pa sem bila v Pionirskem domu (objava o tem je tukaj).
Potem pa sem našla gledališče. V bistvu je on našel mene. Tam pa sem ostala, kar 4 leta. Med so mi vzgojitelji seveda težili, da naj se učim naj delam to in ono. Naj ne grem, ker nimam časa in naj končam šolske obveznosti. Obupno! Končno najdem nekaj, kar me res veseli in bi mi še to po letih iskanja vzeli! Ne nisem se dala in tako sem v 3 letu, ko sem bila 3 letnik rekla temu stop! In sem naredila vse obveznosti in bila zelo pridna v šoli in sem tako manjkala na vaji samo 1 dan od vseh vaj, ki smo jih imeli. Pa to samo zato, ker smo tisti dan z internatom odšli na Vetrovnik in nisem mogla biti na 2 koncih istočasno!
Torej nauk zgodbe: Nikoli ne dovoli, da ti kdo vzame tvoje sanje in se bori za njih do konca! Ker je to edino, kar zares šteje!
Tako se beremo jutri!
Komentarji
Objavite komentar