Pred božičem, novim letom, pred poroko, pred birmo, za rojstne dneve in godove navadno nastane v družinah prava tekma v obdarovanju. Kako pa bi lahko povezali besede »tekma« in »darovanje«? Ker je on dal meni lansko leto to in to, mu moram dati nekaj enakovrednega. Ona si gotovo želi to (celo vedeti mi je dala, da se bliža rojstni dan) in moral bom seči v žep. … Tako naval postane tekma.
Dar nam vedno predstavlja materialno dobrino. Včasih se niti ne zavedamo, kaj je bistvo obdarovanja, ko govorimo: »Dali smo mu dar, ki je vreden toliko in toliko evrov.« Če na dar gledamo kot na nekaj materialnega, potem postane tudi obdarovanje nekaj materialnega. Ko pri darovanju upoštevam, da mi je kdo nekaj dal, in sem mu dolžan tudi jaz kaj podariti, uvaja to trgovske metode v obdarovanje.
Jezus se je ustavil pred tempeljsko zakladnico in opazoval, kako so ljudje darovali Bogu. To je bila priložnost za vse, da so se izkazali v denarju, in obenem pokazali tudi svojo privrženost templju. Na tej razstavi različnih darov, na tej tekmi v darovanju, je Jezus pohvalil ženo, ki je vrgla najmanj od vseh, bila je vdova in vrgla je vse, kar je imela. Dar je znamenje. Je vidni izraz tistega, kar z darom izražamo. Z darom hočemo izraziti naklonjenost, ljubezen in pozornost. Prav nič pa ni odvisno od materialne vrednosti daru, če dar res izraža te prvine. Ljudje, ki imajo skromne možnosti, ne bi bili nikoli sposobni primerno izkazati svoje velike ljubezni z znamenjem daru. Kjer pa je možnost, da je dar tudi materialno nekaj vreden, je to samo izraz velikodušnosti darovalca. Odločilna sta občutek in čustvo, ki sta vtisnjena v dar. Dar je srce kot vidno znamenje.
Dar vsebuje različne občutke, koliko solz in kletvic spremlja to tekmo v darovanju, saj je včasih iz različnih vzrokov in morda zaradi pritiska okolja nujno darovati mimo vseh možnosti in pameti.
Z lepoto naj bi človek izrazil sam sebe v daru; to lahko stori vsak, tudi tisti, ki je najbolj reven. Lepo lahko obstaja tudi v skromnem in ne le v dragocenem. Tako se naglas premakne od pretiranega poudarjanja materialne vrednosti daru na lepoto.
Naj navedem primer … Od številne družine, ki se s težavo prebija skozi življenje, sem dobil za božič čestitko, narejeno z lepimi črkami na srebrni krožnici. Odlepila se je. Videl sem, da je bil to pokrovček od jogurta. Na zadnji strani so otroške roke izdelale čestitko. Bila mi je najlepša.
Darovanje v prvotnih oblikah. Še vedno poklanjamo rože, toda tudi pri njih primerjamo: kupil sem ji šopek za toliko in toliko. Darovali smo mu venec na grob, ki je stal toliko in toliko.
Kako zelo nas je v otroštvu razveselilo darovano jabolko ali pest suhih sliv. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je mati vedno, kadar sem odhajal od hiše ali pa prihajal domov, dala jabolko. Mati premožnega soseda mi je pogosto še kot profesorju potisnila v roko jabolko. Občutil sem toplino daru.
Zdravilne rastline, ki so mi jih dali prijatelji z otoka, se ne morejo ločiti od rok, ki so jih nabrale in mi jih darovale. Ko si kuham čaj, občutim v vonju v to otoško rastlinje vtisnjeno dušo, srce in naklonjenost. Tudi sam znam pokloniti vejico svojega stebla in list s svoje poti; srečen sem, ker sem jim vdihnil sebe.
Največ lahko daruje, kdor daruje sebe. Dar je znamenje; dar je srce v znamenju.
8. december – Marijino brezmadežno spočetje. Ta praznik je vedno v adventnem času.
Praznik so najprej širili benediktinci, v srednjem veku Frančiškovi bratje. Papež Sikst IV., prej manjši brat, ga je 1476 uvedel v rimski koledar, vendar verska resnica takrat še ni bila definirana (dogma šele 1854).
Devetdnevnica pred Brezmadežno – razmišljanja – dr. Primož Krečič (»Marija – lepa, ker ljubi«)
Objavo mi pomagala sestaviti prijateljica, ki mi pogosto pomaga.
Spet sem imela pomoč. Se beremo spet jutri!
Komentarji
Objavite komentar