Danes o božiču na drugačen način.
Tudi ob dolgih zimskih večerih le redki še trejo trde lupine lešnikov in orehov, ko pa je priročneje zobati že izkoščičene iz plastičnih vrečic. Kljub temu terilci lupinastega sadja še zdaleč niso odšli v pozabo. Ko se leto začne iztekati v božični čas, hrestači vseh velikosti in oblik, predvsem zaradi svoje slave in slikovitega videza, prilezejo na svetlo, na stojnice tradicionalnih božičnih sejmov in v bližino božičnih drevesc.
Iz leta v leto, ponekod tudi iz generacije v generacijo, se dvigajo iz škatel in omar, da bi ohranili stereotipne predstave o idiličnem božiču. Tako kot Klara iz večno aktualne Hoffmannove pravljice o Hrestaču in mišjem kralju iz davnega leta 1816, ki je po zaslugi še bolj pravljične uglasbitve Petra Iljiča Čajkovskega konec 19. stoletja začela osvajati srca gledališkega občinstva. Ruski balet je, potem ko se je od sredine 40. let začel širiti po odrih v ZDA, očitno prevzel tudi Jackie Kennedy, ki se je kot ameriška prva dama leta 1961 odločila, da bo božična jelka v modri sobi Bele hiše okrašena na izbrano temo, in jo še istega leta določila v starinskem slogu z igračami, ptiči, angeli, svečkami in liki iz baleta Hrestač.
Tri desetletja zatem pa je ena od nekdanjih ameriških baletnih učiteljic Arlene Wagner s svojo zbirateljsko vnemo poskrbela, da so ZDA dobile še svoj muzej terilcev. »Gospa hrestač«, kakor se je je prijelo poimenovanje, je muzej odprla z možem Georgeem sredi 90. let v Leavenworthu v ameriški zvezni državi Washington, danes pa se ponaša z več kot sedem tisoč primerki iz več kot petdesetih držav sveta. Toda v ospredju niso leseni kralji in vojaki, temveč tudi vsi drugi pripomočki, s katerimi je lažje priti do slastnih jedrc. Navsezadnje si muzej za poslanstvo postavlja »spodbujanje zanimanja za pomembnost oreščkov v prehrani človeka skozi zgodovino in tudi razvoj terilcev, saj noben drug pripomoček ali zbirateljski predmet ne kaže tolikšne raznolikosti oblik in materialov kot ta, namenjen tretju trdih lupin«.
Vzvišeni kralji in ponižni berači
Še danes v domove po vsem svetu predvsem zaradi kultnega videza najbolj množično marširajo hrestači iz Nemčije, za njimi se ozirajo tudi zbiratelji z vsega sveta. Zato vzravnanim kraljem, brkatim vojakom in konjenikom, tudi ponižnim beračem in palčkom v resnici sploh ni treba nič početi, dovolj je, da so (v okras), da stojijo in molčijo. Marsikateri zaradi svoje pomanjšave sploh ne bi zmogli streti lešnika, kaj šele oreh. Kar pa gre, kot zagotavljajo poznavalci, pripisati tudi temu, da so se orehi in lešniki do danes zaradi boljšega izkupička pridelave že precej spremenili, zato so hrustajoča usta lesenih mož, ki jih izdelujejo že desetletja, preprosto postala preozka in premajhna.
Hrestači so se rodili v Seiffnu v jugovzhodni nemški zvezni državi Saški, in to bolj kot ne po sili razmer. Ko so v teh krajih v pogorju Erzgebirge ob češki meji v 17. stoletju pod zemljo začele presihati zaloge različnih kovin, so se preusmerili v izdelke iz lesa, najprej v izdelavo vsakdanjih predmetov, stole in posodje, v začetku 18. stoletja že v igrače. Stoletje zatem so lesene živali in vojake, igrače na kolescih pa tudi zbirateljske predmete že izvažali v ZDA in Veliko Britanijo, v motivih in figurah pa se je zrcalila rudarska tradicija, ki vztraja še danes.
Tako terilci kot figure za kadila so povzemali tradicionalne rudarske obleke in pripomočke, v lesene obode svečnikov so preslikavali vhode v rudnike. Hrestača so si izmislili proti koncu 19. stoletja, prav tako räuchermanna, kadilca oziroma lesenega rudarja ali drvarja, ki je imel v trebuhu svečo ter je iz ust puhal kadilo, in tudi druge lesene figure, ki so po tradiciji spremljale božična praznovanja; od angelčkov do snežakov in dobrih mož.
Kot so pred nekaj leti zapisali v Spieglu, od okoli dva tisoč rokodelcev, ki danes izdelujejo tradicionalne lesene figure in izdelke v teh krajih, jih približno polovica živi v Seiffnu ali okolici. Med njimi so tako majhne delavnice kot srednje veliki obrati, v katerih dela okoli sto ljudi. Toda zaslužki so kljub ne prav nizkim cenam – hrestači stanejo tudi več kot sto evrov – nizki, saj je med 70 in 80 odstotkov izdelka narejenega ročno. Poleg tega to ni kos, ki bi ga človek kupil vsako leto. Še več, starejši ko so, imenitnejši se zdijo, zato se prenašajo tudi iz roda v rod. Kar zmanjšuje možnosti za zaslužke izdelovalcev.
Preživeli krize, vojne, kitajske ponaredke
Hrestači so preživeli gospodarske krize, vojni, komunizem in poplavo kitajskih ponaredkov, izumrtje pa jim grozi predvsem zaradi pomanjkanja zanimanja mladih za ta poklic, so zapisali v Spieglu. Obrt je sodelovala celo v vojni proizvodnji pod nacisti; delavnice so morale izdelovati stolčke za bunkerje, ročaje za granate, škatle za municijo in celo dele za balistični izstrelek V2.
Pod komunistično nadoblastjo so nacionalizirali mnoge delavnice in skoraj vse izdelke izvozili na Zahod, kupcem iz Vzhodne Nemčije ni preostalo drugega, kot da so stali v vrsti pred dvema prodajalnama, pa še to so lahko izbirali zgolj med zelo omejeno ponudbo. Po padcu berlinskega zidu v začetku 90. let so bili časi še težji, se je spominjal eden od izdelovalcev, ki je prepotoval celo Nemčijo, da bi se dogovoril s prodajalci. Tudi zdaj nenehno iščejo nove tržne niše, bodisi z motivi, ki so aktualni celo leto, bodisi z novejšimi junaki, kot so Harry Potter, stric Sam, kavboji in Indijanci ali pa takšni, ki v rokah držijo mobilne telefone.
Kje drugje kot v Nemčiji, v Neuhausu, prav tako v pogorju Erzgebirge, je doma muzej hrestačev, ki se ponaša z več Guinnessovimi rekordi. Prvega so podrli leta 1993, ko so postavili 3,86 metra velikega delujočega možatega terilca, to jim je z vpisom leta 1994 potrdila tudi Guinnessova knjiga rekordov. Štiri leta pozneje so se med rekorderje vpisali z največjim na svetu, ki deluje na hidravliko in ima skoraj šestmetrsko lastno hišo. Konec 90. let so jih že potrdili kot največjo zbirko na svetu; tedaj so imeli 4334 primerkov, danes že veliko več kot pet tisoč.
Nazadnje, vsaj tako navaja njihova spletna stran, so se z novim rekorderjem, visokim kar 10,10 metra, postavili ob prvem kraljevem prazničnem sejmu avgusta 2008, dve leti zatem ga je kot največjega na svetu potrdila tudi najslavnejša zbirka rekordov. Rekorde so dosegali tudi v druge smeri. Imajo hrestača, velikega komaj 4,9 milimetra, izdelanega iz zobotrebca, pa tudi 2,65 metra visoko in 4 metre veliko veverico, težko 590 kilogramov, ki je pravzaprav še najbolj poklicana, da tre orehe in lešnike.
Komentarji
Objavite komentar