Danes povem eno jesensko zgodbo. Priznam nisem je napisala jaz. Napisala jo je umetna inteligenca pa vseeno sem se jo potrudila malo popravit, da bo izgledalo, kot da sem jo napisala jaz.
Jesensko popoldne je bilo čarobno, ko je dekle počasi zavila s pešpoti v gozd, obdana z barvitimi listi in šumenjem listja pod nogami. Medtem ko je opazovala ples listja na vetru, je nenadoma zagledala prebrisano lisico, ki jo je radovedno opazovala iz gozdnega zaklona. Lisica je bila spretna in premetena, a obenem je oddajala nekakšno skrivnostno toplino, ki je pritegnila deklico k njej.
Dekle in lisica sta si izmenjali radovedne poglede, ki so govorili več kot besede same. Lisica je nežno stopila korak bližje, a ne kot plenilec, temveč kot prijatelj, ki je želel deliti nekaj skrivnostnega. Skupaj sta se odpravili na potep po gozdu, kjer je lisica s svojo spretnostjo in modrostjo vodila dekle skozi labirint gozdnih stez.
Medtem ko sta se sprehajali med jesenskimi drevesi, je lisica delila z deklico zgodbe iz gozda, o življenju živali in skrivnostih narave. Dekle je občudovala lisico in se učila od nje, kako se v gozdu preživeti in biti povezan z okolico. Ko se je sonce pričelo skrivati za obzorjem, sta se poslovili, a njuno srečanje je pustilo neizbrisen pečat v dekličinem srcu, polnem modrosti in povezanosti z naravo.
Dobesedno ne rabim nič popravit, ker zgodba res popolna zame in wow spominja na malega princa. Že zaradi lisice. In mislim, da malo govori tudi o duhovnem prebujenju. Popolna zgodba za jesen. Meni je res bila zelo všeč. Drugič sama napišem kako tako življenjsko zgodbo. Se bereva spet, čez 4 dni! Ne pozabi se naročiti na novice! Da ne boš zamudil/a naslednje objave.
Komentarji
Objavite komentar