Jeza je eno izmed osnovnih in enostavnih čustev. Plutchik je jezo opredelil kot čustveno doživljanje ob oviri, Sheila Videbeck pa opisuje jezo kot močno neprijeten in emocionalni odziv na zaznano provokacijo. Osebnostna poteza, ki izhaja iz jeze, je po Plutchiku agresivnost. Čustvo jeze ima tudi fizično komponento, kot so zvišan srčni utrip, povišan krvni tlak in sprememba nivoja adrenalina ter
Risba z obrazoma, ki izražata jezo.
noradrenalina. Navzven se izraža predvsem v obraznih izrazih, govorici telesa, psihološkimi odzivi (npr. obrambnimi mehanizmi) in včasih tudi z vedenjem - agresijo. Ljudje in živali se na primer začnejo oglašati glasneje, poskušajo izgledali fizično večji, kažejo zobe in strmijo. Vsa ta vedenja, povezana z jezo, so zasnovana zato, da posvarijo tiste, ki jim jezo zadajajo, da prenehajo s tem vedenjem (obrambna vloga čustva). Jeza je čustvo, ki ga ljudje najslabše nadzorujemo; konstruktivno soočanje z njo je veščina, ki se je je treba naučiti. Običajno jo pojmujemo kot negativno čustvo, vendar pa to ni vedno nujno tako. Konstruktivna je takrat, ko nam pomaga, da se postavimo zase, spremenimo neustrezen odnos ali pa uveljavimo svoje mnenje.
Hinko Smrekar - Jeza, iz serije Sedem naglavnih grehov
Izražanje in prepoznavanje jeze
Prepoznavanje jeze kot gnusa
Različne raziskave so dokazale, da obstaja podobnost med obraznimi izrazi za jezo in tistimi za gnus. Kljub temu, da pri izražanju jeze človek uporablja druge obrazne mišice kot pri izražanju gnusa, pogosto pride do napak pri njunem razločevanju. Raziskovalki Widen in Naab (2012) sta želeli ugotoviti ali izraz na obrazu sporoča eno čustvo ali pa je interpretacija mimike lahko do neke mere tudi vodena, oblikovana in s tem različna. Ugotovili sta, da se lahko prepoznavanje določenega čustva razlikuje glede na to, katero kategorijo čustev opazovalec išče. Torej lahko interpretacijo čustev delno sugeriramo. Aviezer idr. so v raziskavi leta 2008 ugotovili, da na napačno opredelitev čustev vpliva sočasno delujoči kontekst in nasprotujoča obrazna mimika (v primerih, ko so udeleženci raziskave opazovali slike osebe z obraznim izrazom gnusa v kontekstu jeze in obratno, so na slikah največkrat prepoznali jezo).
To sta ugotovila tudi Noh in Isaacowit (2013), ki sta se osredotočila predvsem na prepoznavanje čustev preko izrazov na obrazu v različnih kontekstih (skladen, neustrezen in nevtralen) v povezavi z razliko v starosti opazovalcev. Ugotovila sta, da je učinek konteksta pomembnejši pri starejših odraslih.
Leta 1985 so Russell idr. na podlagi raziskav, ki so pokazale, da imajo predšolski otroci iz Severne Amerike iz plemena Fore iz Papue Nove Gvineje težave pri razlikovanju jeze od gnusa želeli preveriti, ali isto velja tudi za izobražene, pismene, angleško govoreče odrasle. Sodelujoči študenti so morali v treh fazah raziskave prepoznavati čustva na določenih fotografijah (različnih čustev) na tri različne načine (v prvi fazi so prosto opredeljevali čustva, v drugi fazi so morali za set fotografij pokazati na tiste, ki so izražale jezo, v tretji fazi pa so morali številsko opredeliti intenzivnost jeze na fotografijah). Rezultati so pokazali, da so v vseh treh fazah udeleženci jezo pravilno prepoznavali, hkrati pa jih je skoraj 50% vsakič izbralo tudi fotografijo gnusa.
Tudi Pochedly, Widen in Russell (2012) so se posvetili zmotnemu zaznavanju mrščenja nosu (ki naj bi bil tipičen izraz gnusa) kot jeze. Zaključili so, da je to prepoznavanje čustva (gnusa ali jeze) odvisno od konteksta – če opazovalec že prej vidi izraz jeze, bo kasnejše videno mrščenje označil kot gnus.
To je za danes vse se beremo spet čez 4 dni! Za še več takih objav pa se naroči na novice, saj boš le tako na tekočem!
Komentarji
Objavite komentar