Danes ti povem nekaj novega o sebi in o tem kako se najbolj razlikujem od svojih staršev.
Včeraj je bil moj rojstni dan. Vse čestitke dobrodošle na družbenih omrežjih in med komentarji!
Duhovno prebujanje in materialni svet: Moja razlika v razmišljanju
Zadnje čase se vedno bolj zavedam, kako se moje duhovno prebujanje odraža v mojem vsakdanjem življenju. Ko pogledam svoje starše, opazim, kako so osredotočeni na materialni svet in zunanje uspehe. Morda se sliši, da gre za popolnoma različne svetove, vendar se zdi, da se moja pot vedno bolj ločuje od njihove.
Medtem ko oni dajejo prednost materialnemu, kot so finančna stabilnost, družbeni status in dosežki, sem jaz začela čutiti globljo povezanost z notranjim svetom. Zame ni vse v tem, kar imam, ampak v tem, kdo sem. Čutim, da je resnična sreča skrita v duhovni rasti, v iskanju notranjega miru, v sprejemanju sebe in drugih brez presojanja.
Njihova pozornost je pogosto usmerjena v zunanji svet: kako se predstaviti svetu, kaj si drugi mislijo, kaj moramo doseči, da bomo vredni spoštovanja. Vse to pa se mi zdi le začasen trenutek, ki ne prinaša dolgoročne izpolnjenosti. Tudi ko dosežeš te cilje, so še vedno praznine, ki jih ni mogoče zapolniti s stvarmi. Sama sem spoznala, da so za mene pomembne stvari, kot so osebna rast, duhovna povezanost in iskanje notranjega ravnovesja.
Seveda me občasno preplavi občutek, da se ne ujemam z njihovim pogledom na svet. Včasih ne razumejo, zakaj imam to potrebo po raziskovanju duhovnih praks, meditacijah ali preprosto bivanju v trenutku, brez nenehnega hitenja za uspehom. A po drugi strani razumem, da so bile njihove vrednote oblikovane v svetu, ki je cenil predvsem materialne dosežke in kjer so bili prežeti z idejo, da je sreča dosegljiva le skozi zunanje okolnosti.
Toda sedaj, ko sem bolj osredotočena na notranje vrednote, sem spoznala, da življenje ni le o tem, kar dosežeš, temveč tudi o tem, kako se počutiš v svoji koži, kako rasteš kot oseba in kako se povezuješ z drugimi na globlji ravni.
S tem duhovnim prebujenjem sem se naučila opustiti skrbi o zunanjih pritiskih in osredotočiti na svojo notranjo resnico. To me osvobaja. Zdaj iščem mir, ljubezen in razumevanje, ne pa materialnih stvari, ki mi morda nikoli ne bodo prinesle trajne sreče. To je pot, ki sem jo izbrala – in ko gledam naprej, se zavedam, da je to tista prava pot za mene.
Čeprav se moj pogled na svet razlikuje od pogleda mojih staršev, sem hvaležna, da imam priložnost hoditi svojo pot in raziskovati vse, kar me resnično izpolnjuje.
Moj dodatek:
Zadnje čase spoznavam, da le nisem tako zelo močno drugačna od mojih starešev, ker od kar sama gledam na svet drugače sem to prenesla še na njiu dobesedno.
Mami : se je postavila zame, ko je babi ene 12h mislila, da sem psihično motena, ker sem mamici razlagala o tem, da se menim z dušami pokojinih ljudi in živali. Pa ji je mami drug dan rekla lej na radiju ravno predvajajo oddajo točno o tem moja hči ni psihično motena! Ji je rekla in od takrat babi ni rekla niti besede več o tem.
Oči: On pa je nedavno v avtu reku, da čedalje bolj dojema kaj jaz mislim s tem, ko me ne briga kaj delajo drugi. In ko me drugi non stop zajebavajo oziroma govorijo kaj delam in po njihovo ni prav. Celo naučil se je uporabljati pravile zbadljivke brez, da bo koga resnično užalil, a bi mu kljub temu povedal, da naj me pustijo pri miru, če jim kaj ne paše! In da je svet res krut in, da se je treba borit.
Zato ne popravila sem lastne starše, da so postali bolj, kot jaz ne kot oni in se sedaj oči bolj osredotoča na to, kar je zanj in zame najbolje. Pa seveda tudi moja mama. To sem hotela dodati.
Komentarji
Objavite komentar